V svetišču Apolona v Delfih je bil nekoč zapisan znamenit stavek: "Spoznaj samega sebe!" Ta poziv je predstavljal temelj filozofije starogrškega filozofa Sokrata, ki je navdihoval številne mislece in druge ljudi vse do današnjih dni.
"Še samega sebe ne morem spoznati, kot (se glasi) delfski napis, in (zato) se mi zdi smešno, da bi razmišljal o rečeh, ki so mi tuje, če še tega ne vem," je pred približno dvema tisočletjema in pol dejal Sokrat (Platon: Fajdros. Zbrana dela Celjska Mohorjeva družba, Ljubljana 2009).
Vprašanje "spoznaj samega sebe" si mora zastaviti vsak človek. Tudi mi si ga bomo. Skušali bomo prodreti v tančico skrivnosti bitja, ki ga imenujemo človek. Za to bomo uporabili veliko zakladnico znanja, ki se je človeštvu postopoma razkrivala v nekaj več kot zadnjem stoletju, po drobcih pa že veliko dlje.
To obsežno zakladnico, znano pod različnimi imeni,
najpogosteje kot "nauk večne modrosti" ali ezoterična znanost
(skrajšano ezoterika), bomo uporabili za iskanje odgovorov na vprašanja, ki si
jih človeštvo zastavlja že tisočletja: kdo smo, kakšen je smisel našega
obstoja, kako smo vpeti v naše planetarno in širše okolje in tako naprej.
Teme, ki se jih bomo lotili, zahtevajo odprtega duha, kritičen razum in seveda
dvom – ta je nedvomno zaželen. Nihče nima pravice vsiljevati znanja, tudi če je
še tako prepričan, da je to dobro in pravilno.
A najprej mora človeka voditi radovednost in čudenje. Vrnimo se k Sokratu, ki
je nekoč dejal, da se "modrost začne s čudenjem" (Wikinavedek).
Torej, spoznaj(mo) samega sebe?
Opomba: Ta zapis je prvi v seriji zapisov pod naslovom Brezčasna
modrost.
