V prejšnjem zapisu z naslovom Modrost se začne s čudenjem smo omenjali nauk večne modrosti kot obsežno zakladnico znanja, ki se v zadnjem času razkriva človeštvu. Od kod prihaja to znanje in kdo ga razkriva? Za začetek si pomagajmo s kratko knjižico Nauk večne modrosti, ki nam bo pomagala pri tem in marsikaterem drugem razkritju.
Uvodna misel knjižice se glasi: "V vsaki dobi ali v času izjemnih kriz so na svet prišli veliki duhovni učitelji, da bi človeštvu omogočili napraviti naslednji razvojni korak. Poznamo jih pod imeni, kot so Herkul, Rama, Šankaračarja, Krišna, Buda, Mohamed in Kristus." Njihovi nauki so človeštvo usmerjali po poti razvoja oziroma evolucije. Vendar pa smo ljudje sčasoma okoli teh preprostih naukov zgradili zapletene ideologije in dogme, predvsem verske, ki še vedno močno razdvajajo človeštvo.
Kljub temu vse bolj spoznavamo skupni izvor teh naukov, ki so brezčasni oziroma večni (v smislu našega dojemanja časa), zato jih imenujemo "nauk večne modrosti". Če pa pogledamo z vidika sistematične strukture znanja, lahko govorimo o ezoterični znanosti (skrajšano ezoterika), ki preučuje strukturo in razvoj človeka (mikrokozmos) ter njegovo vpetost v širše okolje (makrokozmos).
Beseda "ezoterika" izhaja iz grške besede "esoterikos", kar pomeni "notranji" ali "namenjeno le ozkemu, posvečenemu krogu ljudi" (Fran). V preteklosti so bila nekatera znanja posredovana le posameznikom, posvečencem ali izbrancem. Zaradi hitrega razvoja razuma, predvsem v zadnjih stoletjih, pa ezoterično znanje postopoma postaja eksoterično – torej odprto in dostopno vsemu človeštvu. Kar je bilo nekoč razkrito le posameznikom in še to pogosto le po delčkih, je danes na voljo človeštvu v bolj strukturirani ter poglobljeni obliki, in sicer pod skupnim imenom "nauk večne modrosti".
Nauk večne modrosti je bil širši javnosti prvič na voljo okoli leta 1875, ko je Helena Petrovna Blavatska objavila svoji odmevni deli "The Secret Doctrine" (Tajni nauk) in "Isis Unveiled" (Razkrita Izida) (Nauk večne modrosti, str. 2). Kasneje, med letoma 1919 in 1949, je Alice A. Bailey v seriji štiriindvajsetih knjig predstavila obsežen nabor informacij in znanja iz nauka večne modrosti. Po letu 1974 pa je bil britanski slikar Benjamin Creme vir nadaljnjih razkritij iz bogatega (iz)vira nauka večne modrosti. Več o tem lahko preberete na spletnih straneh Share International in Share Slovenija.
Vsem trem izjemnim osebnostim – Heleni Petrovni Blavatsky, Alice A. Bailey in Benjaminu Cremu – je bilo skupno, da so sodelovali s tako imenovanimi mojstri modrosti, ki predstavljajo pravi vir nauka večne modrosti. Tudi naše nadaljnje razmišljanje bo temeljilo na najdragocenejših virih nauka večne modrosti, ki jih najdemo predvsem v delih Alice A. Bailey in Benjamina Crema, pa tudi Helene Petrovne Blavatsky in drugih.
