Mojstri modrosti

Mojstri modrosti "so naši 'starejši bratje'. Duhovno so se razvili pred nami in zaključili svoje evolucijsko potovanje, s katerim imamo mi še vedno opraviti. Prevzeli so odgovornost za nadzor nad našo evolucijo. Poznajo pot, nevarnosti in možnosti. Vedo, po kateri poti je najbolje iti, kajti mnogo je stranpoti in pasti, in učijo pravo pot. Prava pot je pot nesebičnosti brez egoizma. In to je težka pot. Je počasna, ker smo vsi tako zelo egoistični." (Mojstri modrosti)

Mojstri modrosti so torej ljudje, ki so na svoji evolucijski poti dosegli stopnjo razvoja, kjer ne potrebujejo več izkušenj zemeljskega bivanja. S tem se nam seveda poraja vrsta vprašanj o strukturi človeka, smislu našega obstoja in mnogih drugih temah. A kot smo že poudarili v prispevku o nauku večne modrosti, nam je bilo veliko že razkrito v okviru različnih religioznih tradicij, vključno s pojmi duše, reinkarnacije, zakona karme in drugimi.

Ob tem pa se lahko vprašamo, kaj sploh je religija? Beseda religija je "izpeljanka iz lat. relegere ‛znova in znova premišljati’, prvotno ‛znova in znova zbirati (misli)’, sestavljenke iz lat. re- ‛ponovno, znova, spet’ in legere ‛brati, zbirati’" (Fran). Današnje religije so pogosto postale nekako "zamrznjene v času". Besedila, ki so nastala pred stoletji ali celo tisočletji, se še vedno berejo v prvotni obliki, ki jo interpretirajo zgolj posvečeni, na primer duhovniki. Vendar pa bi morali v skladu s pravim razumevanjem religije vedno znova premišljevati o teh naukih in jih postaviti v kontekst časa, v katerem živimo.

Mojstri modrosti so skozi cikel številnih inkarnacij (utelešenj) postali mojstri v obvladovanju vseh vidikov zemeljskega bivanja. Proces reinkarnacije razvojni proces, ki zahteva veliko daljše obdobje učenja, kot je eno samo človeško življenje. Voden je z določenimi zakoni, predvsem zakonom rojstva in smrti ter zakonom vzroka in posledice oziroma karme. Ti zakoni nam omogočajo, da se učimo in postopno napredujemo.

Mojstri modrosti so v tem smislu predvsem naši učitelji, svetovalci in mentorji. Ko v temeljnih življenjskih lekcijah dovolj napredujemo, postanemo njihovi učenci, četudi se tega morda ne zavedamo v vsakdanjem življenju. Ko pravimo, da je življenje najboljša šola, imamo popolnoma prav – življenje je ena sama velika šola, ki poteka ves čas in povsod.

Mojstri modrosti že tisočletja delujejo v ozadju in navdihujejo najnaprednejše ljudi, svoje učence, ki so dejavni na vseh področjih človeške družbe – v politiki, ekonomiji, filozofiji, umetnosti, medicini, znanosti, religiji in drugje. Ko govorimo o mojstrih modrosti, moramo nedvomno omeniti tudi njihovega najpomembnejšega predstavnika, prvega med učitelji – Maitrejo.

Nauk večne modrosti

V prejšnjem zapisu z naslovom Modrost se začne s čudenjem smo omenjali nauk večne modrosti kot obsežno zakladnico znanja, ki se v zadnjem času razkriva človeštvu. Od kod prihaja to znanje in kdo ga razkriva? Za začetek si pomagajmo s kratko knjižico Nauk večne modrosti, ki nam bo pomagala pri tem in marsikaterem drugem razkritju.

Uvodna misel knjižice se glasi: "V vsaki dobi ali v času izjemnih kriz so na svet prišli veliki duhovni učitelji, da bi človeštvu omogočili napraviti naslednji razvojni korak. Poznamo jih pod imeni, kot so Herkul, Rama, Šankaračarja, Krišna, Buda, Mohamed in Kristus." Njihovi nauki so človeštvo usmerjali po poti razvoja oziroma evolucije. Vendar pa smo ljudje sčasoma okoli teh preprostih naukov zgradili zapletene ideologije in dogme, predvsem verske, ki še vedno močno razdvajajo človeštvo.

Kljub temu vse bolj spoznavamo skupni izvor teh naukov, ki so brezčasni oziroma večni (v smislu našega dojemanja časa), zato jih imenujemo "nauk večne modrosti". Če pa pogledamo z vidika sistematične strukture znanja, lahko govorimo o ezoterični znanosti (skrajšano ezoterika), ki preučuje strukturo in razvoj človeka (mikrokozmos) ter njegovo vpetost v širše okolje (makrokozmos).

Beseda "ezoterika" izhaja iz grške besede "esoterikos", kar pomeni "notranji" ali "namenjeno le ozkemu, posvečenemu krogu ljudi" (Fran). V preteklosti so bila nekatera znanja posredovana le posameznikom, posvečencem ali izbrancem. Zaradi hitrega razvoja razuma, predvsem v zadnjih stoletjih, pa ezoterično znanje postopoma postaja eksoterično – torej odprto in dostopno vsemu človeštvu. Kar je bilo nekoč razkrito le posameznikom in še to pogosto le po delčkih, je danes na voljo človeštvu v bolj strukturirani ter poglobljeni obliki, in sicer pod skupnim imenom "nauk večne modrosti".

Nauk večne modrosti je bil širši javnosti prvič na voljo okoli leta 1875, ko je Helena Petrovna Blavatska objavila svoji odmevni deli "The Secret Doctrine" (Tajni nauk) in "Isis Unveiled" (Razkrita Izida) (Nauk večne modrosti, str. 2). Kasneje, med letoma 1919 in 1949, je Alice A. Bailey v seriji štiriindvajsetih knjig predstavila obsežen nabor informacij in znanja iz nauka večne modrosti. Po letu 1974 pa je bil britanski slikar Benjamin Creme vir nadaljnjih razkritij iz bogatega (iz)vira nauka večne modrosti. Več o tem lahko preberete na spletnih straneh Share International in Share Slovenija.

Vsem trem izjemnim osebnostim – Heleni Petrovni Blavatsky, Alice A. Bailey in Benjaminu Cremu – je bilo skupno, da so sodelovali s tako imenovanimi mojstri modrosti, ki predstavljajo pravi vir nauka večne modrosti. Tudi naše nadaljnje razmišljanje bo temeljilo na najdragocenejših virih nauka večne modrosti, ki jih najdemo predvsem v delih Alice A. Bailey in Benjamina Crema, pa tudi Helene Petrovne Blavatsky in drugih.

Modrost se začne s čudenjem

V svetišču Apolona v Delfih je bil nekoč zapisan znamenit stavek: "Spoznaj samega sebe!" Ta poziv je predstavljal temelj filozofije starogrškega filozofa Sokrata, ki je navdihoval številne mislece in druge ljudi vse do današnjih dni.

"Še samega sebe ne morem spoznati, kot (se glasi) delfski napis, in (zato) se mi zdi smešno, da bi razmišljal o rečeh, ki so mi tuje, če še tega ne vem," je pred približno dvema tisočletjema in pol dejal Sokrat (Platon: Fajdros. Zbrana dela Celjska Mohorjeva družba, Ljubljana 2009).

Vprašanje "spoznaj samega sebe" si mora zastaviti vsak človek. Tudi mi si ga bomo. Skušali bomo prodreti v tančico skrivnosti bitja, ki ga imenujemo človek. Za to bomo uporabili veliko zakladnico znanja, ki se je človeštvu postopoma razkrivala v nekaj več kot zadnjem stoletju, po drobcih pa že veliko dlje.

To obsežno zakladnico, znano pod različnimi imeni, najpogosteje kot "nauk večne modrosti" ali ezoterična znanost (skrajšano ezoterika), bomo uporabili za iskanje odgovorov na vprašanja, ki si jih človeštvo zastavlja že tisočletja: kdo smo, kakšen je smisel našega obstoja, kako smo vpeti v naše planetarno in širše okolje in tako naprej.

Teme, ki se jih bomo lotili, zahtevajo odprtega duha, kritičen razum in seveda dvom – ta je nedvomno zaželen. Nihče nima pravice vsiljevati znanja, tudi če je še tako prepričan, da je to dobro in pravilno.

A najprej mora človeka voditi radovednost in čudenje. Vrnimo se k Sokratu, ki je nekoč dejal, da se "modrost začne s čudenjem" (Wikinavedek).

Torej, spoznaj(mo) samega sebe?

 

Opomba: Ta zapis je prvi v seriji zapisov pod naslovom Brezčasna modrost.