Karma, zakon vzroka in posledice

"Kakor si boš postlal, tako boš spal."

"Kar seješ, to žanješ." (pregovora)

Skupaj z reinkarnacijo, ki smo jo omenili v prejšnjem zapisu, moramo razmisliti še o zakonu vzroka in posledice oziroma zakonu karme.

Zamislite si en dan v življenju. Ta dan ste v svojem stanovanju priredili zabavo za prijatelje. Precej ste pojedli in še več popili. Prijatelji so pozno zvečer odšli, stanovanja pred spanjem niste pospravili. Zjutraj se zbudite, vendar brez spomina na pretekli dan in tudi na prejšnje dni. Boli vas glava, stanovanje je razmetano, hrane vam je zmanjkalo, skratka vse je narobe. Vašemu sosedu gre mnogo bolje. Dan poprej je lepo uredil stanovanje, nakupil živila, šel na lep izlet, se naspal. Zato je danes poln energije, nasmejan. Zavidate mu, ker mu gre tako dobro.

Če ta razmislek postavimo na širšo raven, da torej živimo več življenj, potem morda bolje razumemo, da smo si vsaj deloma že v prejšnjem življenju/življenjih ustvarili pogoje, v katerih danes živimo. To je seveda precej poenostavljeno razmišljanje, ki pa nam lahko približa zakon vzroka in posledice.

S svojimi dejanji, čustvi in mislimi ustvarjamo vzroke, ki imajo svoje posledice. Kot bomo podrobneje razmišljali kasneje, človek biva na različnih ravneh, na katere lahko gledamo bodisi kot na različna stanja materije bodisi kot energetske vibracije. Z vidika ezoterike je celotno stvarstvo energija, ki vibrira z različno frekvenco ali stopnjo. Od različne vibracijske stopnje je odvisna tako materialna oblika oziroma raven bivanja kot tudi vrsta energije.

Najbolje poznamo svoje fizično telo, ki ga objektivno zaznavamo s petimi čutili. V skladu z brezčasno modrostjo pa človek kot osebnost živi še etrski, astralni in mentalni ravni (tudi še na višjih, a o tem prav tako kasneje). Te ravni zaznavamo oziroma na njih bivamo subjektivno – mislimo, čustvujemo in delujemo. Ker je vse energija, ima torej vsaka misel, čustvo in dejanje določen vpliv na okolico in na nas same. Z vzroki, ki jih ustvarjamo s svojimi besedami in dejanji, ustvarjamo posledice, ki jih lahko občutimo kmalu ali v prihodnosti ali pa v prihodnjem življenju. S pozornim opazovanjem svojega življenja in drugih, lahko opazujemo delovanje zakona vzroka in posledice. Že če smo prijazni z drugimi, nam bodo tudi drugi praviloma vračali dobro. Če smo nesramni, sebični, sovražni, bo praviloma tudi odziv takšen.

Vendar ne gre za nekakšno kazen ali usodo, temveč preprosto za razumevanje povezave med našim delovanjem in razmerami, ki jih ustvarjamo. Zakon vzroka in posledice oziroma karme je predvsem povezan z učenjem. Ko rečemo, da se »na napakah učimo«, je to zelo resničen opis tega mogočnega zakona. A ne gre zgolj za napake. Ko ravnamo »neškodljivo« in »dobro« dejansko ustvarjamo boljši svet in boljšo prihodnost. To pa je skladno z zakonom evolucije, ki je predvsem razvoj zavesti.

S prijaznostjo, sočutnostjo, sodelovanjem, s pomočjo drugim, s solidarnostjo, s prizadevanji za mir in tako naprej ustvarjamo boljši svet in tudi svojo boljšo prihodnost. Zakaj ne poskusimo, kako to v resnici deluje?



Priporočljivo branje: Buda danes – uravnoteženost v mislih, besedah in dejanjih

Reinkarnacija

"Vsako noč, ko grem spat, umrem. In naslednje jutro, ko se zbudim, sem ponovno rojen." (Mahatma Gandhi) 

V prejšnjih zapisih smo odprli številne teme – o nauku večne modrosti, o mojstrih modrosti, o Maitreji itd. – ki zahtevajo nadaljnji razmislek, predvsem o nas samih. Zagotovo je ena najpomembnejših tem, o kateri moramo razmisliti, reinkarnacija oziroma ponovno rojstvo.

Recimo, da je eno življenje, ki ga poznamo kot končno, le en dan v dolgem življenju človeškega bitja. Saj ko nekdo umre, pogosto rečemo, da je zaspal. Morda pa je tisto, čemur rečemo smrt, le "konec dneva". Preprosto zaspimo in se po določenem času (noč) rodimo v nov dan, v novo življenje, se prebudimo v novem telesu oziroma se reinkarniramo. Beseda reinkarnacija je latinskega izvora in dobesedno pomeni ponovno (re) vstopiti v (in) meso (carnis). Torej, znova se utelesimo.

V zvezi z reinkarnacijo si poglejmo nekaj ključnih misli iz nauka večne modrosti, ki so zapisane v knjigah Alice A. Bailey in jih je napisala po nareku mojstra modrosti Djwhal Khula (DK):

"1. Zakon ponovnega rojstva je pomemben naravni zakon na našem planetu.
2. Je proces, uveden in nadaljevan v skladu z zakonom evolucije.
3. Je tesno povezan in pogojen z zakonom vzroka in posledice."

Omenjeni so trije pomembni zakoni, ki vladajo na našem planetu: zakon evolucije, zakon ponovnega rojstva ter zakon vzroka in posledice (znan tudi kot zakon karme). Evolucija, ki na splošno pomeni "postopno spreminjanje česa, navadno v popolnejše, bolj dovršene oblike; razvoj," (SSKJ), je z vidika nauka večne modrosti predvsem evolucija zavesti. 

Človek se kot zavestno bitje razvija v daljšem časovnem obdobju, zato se inkarnira (uteleša) ter tako pridobiva raznolike izkušnje in se uči izražati potencialne kvalitete v vsakdanjem življenju (ljubezen, modrost; sočutje, pravičnost). Njegov cilj je mojstrstvo oziroma popolno obvladovanje vseh vidikov zemeljskega bivanja. Zakon vzroka in posledice oziroma karme pa je predvsem namenjen učenju, saj človeka vselej sooča s posledicami njegovih dejanj (vzrok), ki mu dobesedno omogočajo "učenje iz napak", kar pogosto rečemo v vsakdanjem življenju. Ko rečemo, da ima nekdo slabo karmo, je to lahko posledica njegovih preteklih dejanj, tudi iz preteklih življenj. Ne zato, da bi bil kaznovan, temveč da bi se iz tega nekaj naučil.

Reinkarnacija je torej proces večkratnih utelešanj oziroma inkarnacij človeškega bitja, kar mu omogoča pridobivanje izkušenj in razvoj zavesti. Seveda se nam ob tem zagotovo porajajajo številna vprašanja o strukturi človeka: kdo se uteleša, kaj je minljivi in kaj neminljivi del človeškega bitja, kje se človek nahaja med dvema inkarnacijama in tako naprej?

Še predem pa se lotimo teh vprašanj, si poglejmo nekaj zanimivih citatov znamenitih ljudi o reinkarnaciji:

"Prepričan sem, da sem bil tukaj, kot sem zdaj, že tisočkrat in upam, da se bom še tisočkrat vrnil." (Goethe)

"Kot živimo skozi tisoče sanj v našem sedanjem življenju, je tudi naše sedanje življenje le eno izmed tisoče takšnih življenj, v katera vstopimo iz drugega, bolj resničnega življenja ... in se nato vrnemo po smrti. Naše življenje je le ena izmed sanj tistega bolj resničnega življenja, in tako je neskončno, vse do zadnjega, zelo resnično življenje Boga." (Lev Nikolajevič Tolstoj)

"Duša ni telo in je lahko v enem ali drugem telesu in prehaja iz telesa v telo." (Giordano Bruno)

"Lahko si predstavljam, da sem morda živel v prejšnjih stoletjih in tam naletel na vprašanja, na katera še nisem mogel odgovoriti; da sem se moral ponovno roditi, ker nisem izpolnil naloge, ki mi je bila dana." (Carl Jung)

V razmislek nam je lahko tudi besedilo, ki ga je posredoval Mojster Benjamina Crema v zapisu Zakon ponovnega rojstva, iz katerega navajamo odlomek:

"V prihajajočem ciklu Vodnarja, bo človeštvo zavzelo povsem nov pogled na zakon ponovnega rojstva. Vzhoda ne bo več prevevalo staro fatalistično sprejemanje, da se vse, kar se dogaja, dogaja pod neizprosno roko karme, ki milijone ljudi obsoja na tlako in trpljenje; na zahodu pa ljudje ne bodo več ignorirali temeljnih zakonov svojega bivanja in odgovornosti, ki jo prinaša delovanje teh zakonov.

Vedeli bodo, da oni sami – prek misli in dejanj – ustvarjajo okoliščine svojih življenj; pa tudi, da se prek delovanja teh istih zakonov lahko preobrazijo ter spremenijo svojo naravo in okoliščine.

To bo vodilo v prevrednotenje pomena in namena življenja ter v bolj zdrav pogled na dejstvo smrti. Razumevanje kontinuitete vsega življenja, inkarniranega ali ne, bo nadomestilo sedanji strah; stara fobija pred smrtjo kot koncem vsega bo izginila v novi svetlobi, ki bo razsvetlila ume ljudi. Ta nova svetloba bo posijala v najtemnejše kotičke vraževerja in neznanja in prebudila ljudi k zavedanju, da so kot neumrljive duše božanski."

Viri: Goodreads, Learn Religions, Lucis Trust

Maitreja, svetovni učitelj

"Pričakujejo ga številni rodovi vseh večjih religij. Kristjani ga poznajo kot Kristusa in verjamejo, da je njegova vrnitev neizbežna. Židje ga pričakujejo kot Mesijo, hinduisti kot reinkarnacijo Krišne, budisti kot novega Budo z imenom Maitreja Buda, muslimani pa so prepričani v prihod Imama Mahdija ali Mesije." (Share Slovenija)

V prejšnji objavi smo spregovorili o mojstrih modrosti, "naših starejših bratih", ki so tekom številnih inkarnacij dosegli, iz našega vidika, popolnost. Čeprav se tudi zanje razvoj s tem še ni končal, pa so se izmojstrili v vseh vidikih oziroma na vseh ravneh zemeljskega bivanja – fizični, etrski, astralni in mentalni (o njih bomo več spregovorili v naslednjih prispevkih). Nekateri ostajajo z nami kot mentorji, svetovalci in predvsem učitelji.

Maitreja vodi skupino mojstrov modrosti, ki skrbijo za človeštvo in druga kraljestva narave predvsem z vidika evolucije zavesti. V zadnjih tisočletjih so delovali v ozadju, večinoma v bolj oddaljenih krajih planeta (npr. v Himalaji). Običajno niso bivali v fizičnih telesih, temveč v telesih, ki jih ljudje ne zaznavamo s petimi čutili. A vendar je bil njihov vpliv vselej močan, saj so zmožni na različne načine vplivati na človeštvo, predvsem pa na najbolj razvite učence, ki se tudi sami na poti mojstrstva (pravzaprav k temu cilju težimo vsi ljudje). Na ljudi vplivajo predvsem na mentalni (razumski) ravni,  v določenih primerih pa se lahko pojavijo tudi neposredno v fizični podobi.

Zaradi razvojne stopnje človeštva in zaradi številnih nakopičenih problemov se mojstri modrosti, na čelu z Maitrejo, vračajo v vsakdanje življenje človeštva, kar pomeni, da bodo lahko neposredno nagovarjali človeštvo. Ne kot voditelji, temveč kot učitelji, svetovalci. Danes je človeštvo precej skrenilo s poti razvoja, a to ne pomeni, da nimamo več možnosti stopiti na pot, ki je usmerjena v prihodnost, kjer bi lahko živeli v sožitju in blaginji ter se učili o tem, kdo smo v resnici, kakšen je namen našega bivanja itd. Očitno pa je, da danes potrebujemo pomoč, usmeritev, učenje.

Mojstri modrosti so nosilci znanja, ki ga s skupnim imenom imenujemo nauk večne modrosti ali ezoterično znanje (Nauk večne modrosti). Po delih so ga podajali že v preteklosti preko svojih najrazvitejših učencev tako na področjih religije, filozofije, znanosti kot tudi na drugih področij človeškega delovanja. Zato imamo danes danes razdrobljeno znanje, ki si ga poleg tega različne religije in filozofske šole lastijo kot nekaj svojega, ekskluzivnega, nespremenljivega, dogmatskega.

Maitreja, svetovni učitelj, je v svoji fizični podobi (mojstri povsem obvladajo fizično raven bivanja, zato lahko sami ustvarijo svoje fizično telo) že prisoten v sodobnem svetu, predvsem v Londonu, ki si ga je izbral za središče svojega delovanja (od leta 1977). Od tam deluje po vsem svetu, njegova polna prisotnost pa je pogojena s človekovo svobodno voljo. Človeštvo je tisto, ki mora biti vsaj do neke mere pripravljeno za ta kolosalni dogodek, ki bo pomembno vplival na našo prihodnost.

V svetu je veliko znamenj, ki oznanjajo prihod teh velikih učiteljev, vendar so pogosto povsem ignorirana ali se jim namerno zmanjšuje pomen in vlogo. Eden od velikih poudarkov Maitrejevega učenja je tudi ureditev našega ekonomskega življenja, ki danes generira obsežno revščino in lakoto ter brezštevilne težave, ki so njuna posledica. Zato Maitreja poudarja velik pomen miru, pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki so temeljni pogoji blaginje in nadaljnjega razvoja človeštva.

Več informacij o prihodu Maitreje in mojstrov modrosti:

Share Slovenija
Share International

Mojstri modrosti

Mojstri modrosti "so naši 'starejši bratje'. Duhovno so se razvili pred nami in zaključili svoje evolucijsko potovanje, s katerim imamo mi še vedno opraviti. Prevzeli so odgovornost za nadzor nad našo evolucijo. Poznajo pot, nevarnosti in možnosti. Vedo, po kateri poti je najbolje iti, kajti mnogo je stranpoti in pasti, in učijo pravo pot. Prava pot je pot nesebičnosti brez egoizma. In to je težka pot. Je počasna, ker smo vsi tako zelo egoistični." (Mojstri modrosti)

Mojstri modrosti so torej ljudje, ki so na svoji evolucijski poti dosegli stopnjo razvoja, kjer ne potrebujejo več izkušenj zemeljskega bivanja. S tem se nam seveda poraja vrsta vprašanj o strukturi človeka, smislu našega obstoja in mnogih drugih temah. A kot smo že poudarili v prispevku o nauku večne modrosti, nam je bilo veliko že razkrito v okviru različnih religioznih tradicij, vključno s pojmi duše, reinkarnacije, zakona karme in drugimi.

Ob tem pa se lahko vprašamo, kaj sploh je religija? Beseda religija je "izpeljanka iz lat. relegere ‛znova in znova premišljati’, prvotno ‛znova in znova zbirati (misli)’, sestavljenke iz lat. re- ‛ponovno, znova, spet’ in legere ‛brati, zbirati’" (Fran). Današnje religije so pogosto postale nekako "zamrznjene v času". Besedila, ki so nastala pred stoletji ali celo tisočletji, se še vedno berejo v prvotni obliki, ki jo interpretirajo zgolj posvečeni, na primer duhovniki. Vendar pa bi morali v skladu s pravim razumevanjem religije vedno znova premišljevati o teh naukih in jih postaviti v kontekst časa, v katerem živimo.

Mojstri modrosti so skozi cikel številnih inkarnacij (utelešenj) postali mojstri v obvladovanju vseh vidikov zemeljskega bivanja. Proces reinkarnacije razvojni proces, ki zahteva veliko daljše obdobje učenja, kot je eno samo človeško življenje. Voden je z določenimi zakoni, predvsem zakonom rojstva in smrti ter zakonom vzroka in posledice oziroma karme. Ti zakoni nam omogočajo, da se učimo in postopno napredujemo.

Mojstri modrosti so v tem smislu predvsem naši učitelji, svetovalci in mentorji. Ko v temeljnih življenjskih lekcijah dovolj napredujemo, postanemo njihovi učenci, četudi se tega morda ne zavedamo v vsakdanjem življenju. Ko pravimo, da je življenje najboljša šola, imamo popolnoma prav – življenje je ena sama velika šola, ki poteka ves čas in povsod.

Mojstri modrosti že tisočletja delujejo v ozadju in navdihujejo najnaprednejše ljudi, svoje učence, ki so dejavni na vseh področjih človeške družbe – v politiki, ekonomiji, filozofiji, umetnosti, medicini, znanosti, religiji in drugje. Ko govorimo o mojstrih modrosti, moramo nedvomno omeniti tudi njihovega najpomembnejšega predstavnika, prvega med učitelji – Maitrejo.

Nauk večne modrosti

V prejšnjem zapisu z naslovom Modrost se začne s čudenjem smo omenjali nauk večne modrosti kot obsežno zakladnico znanja, ki se v zadnjem času razkriva človeštvu. Od kod prihaja to znanje in kdo ga razkriva? Za začetek si pomagajmo s kratko knjižico Nauk večne modrosti, ki nam bo pomagala pri tem in marsikaterem drugem razkritju.

Uvodna misel knjižice se glasi: "V vsaki dobi ali v času izjemnih kriz so na svet prišli veliki duhovni učitelji, da bi človeštvu omogočili napraviti naslednji razvojni korak. Poznamo jih pod imeni, kot so Herkul, Rama, Šankaračarja, Krišna, Buda, Mohamed in Kristus." Njihovi nauki so človeštvo usmerjali po poti razvoja oziroma evolucije. Vendar pa smo ljudje sčasoma okoli teh preprostih naukov zgradili zapletene ideologije in dogme, predvsem verske, ki še vedno močno razdvajajo človeštvo.

Kljub temu vse bolj spoznavamo skupni izvor teh naukov, ki so brezčasni oziroma večni (v smislu našega dojemanja časa), zato jih imenujemo "nauk večne modrosti". Če pa pogledamo z vidika sistematične strukture znanja, lahko govorimo o ezoterični znanosti (skrajšano ezoterika), ki preučuje strukturo in razvoj človeka (mikrokozmos) ter njegovo vpetost v širše okolje (makrokozmos).

Beseda "ezoterika" izhaja iz grške besede "esoterikos", kar pomeni "notranji" ali "namenjeno le ozkemu, posvečenemu krogu ljudi" (Fran). V preteklosti so bila nekatera znanja posredovana le posameznikom, posvečencem ali izbrancem. Zaradi hitrega razvoja razuma, predvsem v zadnjih stoletjih, pa ezoterično znanje postopoma postaja eksoterično – torej odprto in dostopno vsemu človeštvu. Kar je bilo nekoč razkrito le posameznikom in še to pogosto le po delčkih, je danes na voljo človeštvu v bolj strukturirani ter poglobljeni obliki, in sicer pod skupnim imenom "nauk večne modrosti".

Nauk večne modrosti je bil širši javnosti prvič na voljo okoli leta 1875, ko je Helena Petrovna Blavatska objavila svoji odmevni deli "The Secret Doctrine" (Tajni nauk) in "Isis Unveiled" (Razkrita Izida) (Nauk večne modrosti, str. 2). Kasneje, med letoma 1919 in 1949, je Alice A. Bailey v seriji štiriindvajsetih knjig predstavila obsežen nabor informacij in znanja iz nauka večne modrosti. Po letu 1974 pa je bil britanski slikar Benjamin Creme vir nadaljnjih razkritij iz bogatega (iz)vira nauka večne modrosti. Več o tem lahko preberete na spletnih straneh Share International in Share Slovenija.

Vsem trem izjemnim osebnostim – Heleni Petrovni Blavatsky, Alice A. Bailey in Benjaminu Cremu – je bilo skupno, da so sodelovali s tako imenovanimi mojstri modrosti, ki predstavljajo pravi vir nauka večne modrosti. Tudi naše nadaljnje razmišljanje bo temeljilo na najdragocenejših virih nauka večne modrosti, ki jih najdemo predvsem v delih Alice A. Bailey in Benjamina Crema, pa tudi Helene Petrovne Blavatsky in drugih.

Modrost se začne s čudenjem

V svetišču Apolona v Delfih je bil nekoč zapisan znamenit stavek: "Spoznaj samega sebe!" Ta poziv je predstavljal temelj filozofije starogrškega filozofa Sokrata, ki je navdihoval številne mislece in druge ljudi vse do današnjih dni.

"Še samega sebe ne morem spoznati, kot (se glasi) delfski napis, in (zato) se mi zdi smešno, da bi razmišljal o rečeh, ki so mi tuje, če še tega ne vem," je pred približno dvema tisočletjema in pol dejal Sokrat (Platon: Fajdros. Zbrana dela Celjska Mohorjeva družba, Ljubljana 2009).

Vprašanje "spoznaj samega sebe" si mora zastaviti vsak človek. Tudi mi si ga bomo. Skušali bomo prodreti v tančico skrivnosti bitja, ki ga imenujemo človek. Za to bomo uporabili veliko zakladnico znanja, ki se je človeštvu postopoma razkrivala v nekaj več kot zadnjem stoletju, po drobcih pa že veliko dlje.

To obsežno zakladnico, znano pod različnimi imeni, najpogosteje kot "nauk večne modrosti" ali ezoterična znanost (skrajšano ezoterika), bomo uporabili za iskanje odgovorov na vprašanja, ki si jih človeštvo zastavlja že tisočletja: kdo smo, kakšen je smisel našega obstoja, kako smo vpeti v naše planetarno in širše okolje in tako naprej.

Teme, ki se jih bomo lotili, zahtevajo odprtega duha, kritičen razum in seveda dvom – ta je nedvomno zaželen. Nihče nima pravice vsiljevati znanja, tudi če je še tako prepričan, da je to dobro in pravilno.

A najprej mora človeka voditi radovednost in čudenje. Vrnimo se k Sokratu, ki je nekoč dejal, da se "modrost začne s čudenjem" (Wikinavedek).

Torej, spoznaj(mo) samega sebe?

 

Opomba: Ta zapis je prvi v seriji zapisov pod naslovom Brezčasna modrost.